Radbruchovih Pet minut filozofije prava

Filozofije ne cenim. Sem pa kot ljubitelj pravoznanstva navdušen nad pravnofilozofskim utrinkom Pet minut filozofije prava, napisanim leta 1945, nemškega pravnega filozofa in univerzitetnega profesorja prava Gustava Radbrucha. Čeprav pravnim laikom napisano mogoče nerazumljivo in nesimpatično, pa se v notranjosti sestavka skriva globoko bistvo pravniške ideje.

Prva minuta

Ukaz je ukaz, velja za vojaka. Zakon je zakon, pravi pravnik. Toda medtem ko za vojaka dolžnost in pravica biti poslušen prenehata, ko ve, da sta namen ukaza zločin ali kaznivo dejanje, pa pravnik, odkar so pred kakšnimi sto leti izumrli poslednji naravnopravniki med pravniki, takšnih izjem, ki izključujejo veljavnost zakona ali poslušnost tistih, ki so zakonu podrejeni, ne pozna. Zakon velja, ker je zakon, in zakon je, ker ima v večini primerov moč, da se ga udejanja.

To pojmovanje zakona in njegove veljavnosti (imenujemo ga pozitivistični nauk) je pravnike kot tudi ljudstvo razorožilo proti še tako samovoljnim, še tako grozovitim, še tako zločinskim zakonom. Konec koncev izenačuje pravo in silo: samo tam, kjer je sila, je pravo.

Druga minuta

To načelo so hoteli dopolniti ali zamenjati z nekim drugim načelom: pravo je, kar koristi ljudstvu.

To pomeni: samovolja, kršitev pogodbe, nezakonitost so pravo, če le koristijo ljudstvu. To praktično pomeni: kar se nosilcu državne oblasti zdi, da je splošno koristno,  sleherna despotova domislica in sleherno despotovo počutje, kazen brez zakona in sodbe, ubijanje bolnikov brez zakona, je pravo. To lahko pomeni: koristoljubje vladajočih je splošna korist. In tako je izenačevanje prava in domnevnega ali namišljenega narodovega blagra spremenilo pravno državo v državo brezpravja.

Ne, ne smemo reči: vse, kar koristi ljudstvu, je pravo, temveč je treba reči ravno narobe: samo to, kar je pravo, koristi ljudstvu.

Tretja minuta

Pravo je volja k pravičnosti. Pravičnost pa pomeni: soditi ne glede na osebo, vse meriti z istim merilom.

Kadar se časti ubijanje političnih nasprotnikov, kadar se zapoveduje ubijanje ljudi druge rase, a se isto dejanje proti lastnim somišljenikom kaznuje z najbolj grozovitimi in najbolj ponižujočimi kaznimi, tedaj to ni niti pravičnost niti pravo.

Kadar zakoni zavestno zanikajo voljo k pravičnosti, ko na primer ljudem samovoljno zagotavljajo ali odrekajo človekove pravice, tedaj ti zakoni nimajo veljave, tedaj se jim ljudstvo ni dolžno pokoravati, tedaj morajo tudi pravniki zbrati pogum, da jim odrečejo naravo prava.

Četrta minuta

Splošna korist je poleg pravičnosti vsekakor tudi cilj prava. Vsekakor ima tudi zakon kot takšen, celo slab zakon, še vedno določeno vrednost – vrednost, da v nasprotju z nezanesljivostjo zagotavlja pravo. Človekova nepopolnost nikakor ne dopušča, da so v zakonu vselej harmonično strnjene vse tri vrednote prava: splošna korist, pravna varnost in pravičnost. In tedaj preostane le še to, da pretehtamo, ali naj slabemu, škodljivemu in nepravičnemu zakonu kljub temu prisodimo veljavo, ker zagotavlja pravno varnost, ali pa mu veljavo odrečemo, ker je nepravičen ali splošno škodljiv. V zavest ljudstva in pravnikov pa mora biti globoko vsajeno tole: mogoče je, da obstajajo zakoni, ki so v tolikšni meri nepravični in splošni, da jim moramo odreči veljavo, pa celo naravo prava.

Peta minuta

So torej pravna načela, ki so močnejša kot sleherna pravna postava, tako da zakon, ki jim nasprotuje, ne velja. Ta načela imenujemo naravno ali umno pravo. Glede posamičnih od njih so seveda določeni pomisleki, toda stoletno delo jim je vendarle izoblikovalo trajen obstoj in jih s tako daljnosežnim soglasjem strnilo v tako imenovane deklaracije pravic človeka in občana, da glede na nekatere med njimi lahko ohranja dvom le še hotena skepsa.

V jeziku pa so iste misli izražene v dveh svetopisemskih rekih. Na eni strani je zapisano: Pokorni bodite oblasti, ki ima moč nad vami. Na drugi strani pa je tudi zapisano: Boga je treba bolj ubogati kot človeka in to ni le nekakšna pobožna želja, ampak je veljavno pravno načelo. Napetosti med tema dvema rekoma pa ni mogoče razrešiti z nekim tretjim, na primer z rekom: Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega – zakaj tudi ta rek ohranja sporne meje. Celo več: rešitev prepušča božjemu glasu, ki prigovarja posamezniku v njegovi vesti samo v posebnem primeru.

(prevod: Marijan Pavčnik, objavljeno v: Pravnik, št. 11-12/1988, str. 667-669)