Pravne pasti blagovnih znamk po veljavni nacionalni zakonodaji

Blagovna znamka, tržna znamka, »brand« ali samo znamka. Ne glede na to kako omenjeni institut poimenujemo, v mislih imamo oznake za razlikovanje blaga in storitev. Znamka je pravica, ki varuje znak in sodi med pravice industrijske lastnine. Nacionalni predpis, ki ureja problematiko znamk je Zakon o industrijski lastnini (ZIL-1-UPB3, Uradni list RS, št. 51/2006, v nadaljevanju: ZIL). Tuji viri (Uredbe ES, Pariška konvencija, Sporazum TRIPs, Madridski sporazum) za ta prispevek ne igrajo pomembne vloge.

Znamka je pravni instrument, s katerim zavarujemo znak, ki je v gospodarskem prometu namenjen razlikovanju blaga oz. storitev iste ali podobne vrste različnih proizvajalcev ali ponudnikov storitev.

Kot znamka se sme registrirati kakršenkoli znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati, kot so zlasti besede, vključno z osebnimi imeni, črke, številke, figurativni elementi, tridimenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže, in kombinacije barv kot tudi kakršnakoli kombinacija takih znakov (1. odstavek 42. člena ZIL).

REGISTRACIJA ZVOKA, BARVE, VONJA?

Zakonska dikcija je stroga, čeprav taksativno ne našteva vseh pojavnih oblik, ki bi jih bilo sicer možno registrirati kot znamko. Registracija zvoka, vonja in drugih vidno nezaznavnih znakov je mogoča, v kolikor jih lahko grafično ponazorimo. V praksi se zaenkrat uspešno pojavlja zgolj registracija barve (specifične zaščitne barve, ki imajo razločevalni učinek) in zvoka (na primer “Nokia Ringtone”, z grafično ponazoritvijo v obliki notnega zapisa). Neuspešna pa še je zaenkrat registracija vonja kot znamke (primer neuspešne registracije znamke Skupnost “blagodejni dišeči vonj cimeta” – Sieckmann, SES), kar pa se lahko v prihodnosti spremeni.

V prispevku se nadalje želim osredotočiti na tri pravne situaciji, ki lahko povzročijo izbris ali razveljavitev znamke oz. neuspešno obrambo pred kasneje registrirano znamko.

IZBRIS »GENERIČNIH« ZNAMK

Zakon v 119. členu določa pogoje za izbrisno tožbo, ki je med drugim tudi možna, če je znamka zaradi dejanj ali dopustitev imetnika postala običajno ime v trgovini za blago ali storitve, za katere je bila registrirana. Takšna znamka postane torej generična in je izgubila sleherni razlikovalni učinek, ki je sicer eden izmed pogojev za veljavnost znamke.

Generičnost bi po mojem mnenju opravičeno lahko doletela tudi znamko Mobitel, katere izraz Slovenci uporabljajo predvsem za mobilne telefone in pri tem ne mislijo na podjetje.

RAZVELJAVITEV ZNAMKE ZARADI NEUPORABE

120. člen ZIL daje zainteresirani osebi pravico (potrebno je torej izkazati pravni interes), da lahko s tožbo pri pristojnem sodišču zahteva razveljavitev znamke, če imetnik brez upravičenega razloga neprekinjeno več kot pet let od datuma vpisa znamke v register oziroma od dneva, ko je bila zadnjič resno in dejansko uporabljena v Republiki Sloveniji, ne uporablja znamke za označevanje blaga ali storitev, za katere je znamka registrirana.Posebej je potrebno opozoriti, da finančne težave imetnika pravice do znamke ne pomenijo upravičenega razloga v smislu 1. odstavka 120. člena in ga tako ne obranijo razveljavitve znamke zaradi neuporabe. Uspešno bi se imetnik lahko skliceval na primer na še neizdano dovoljenje za izkoriščanje zdravila.

Drugi odstavek, pa določa, da razveljavitve znamke ni mogoče zahtevati, če je imetnik začel ali ponovno začel resno in dejansko uporabljati znamko v obdobju med iztekom neprekinjenega petletnega obdobja iz prvega odstavka tega člena in vložitvijo tožbe za razveljavitev znamke. Na to okoliščino se ne more sklicevati tisti imetnik znamke, ki je začel znamko uporabljati ali jo ponovno uporabljati v roku treh mesecev pred vložitvijo tožbe, šteto najprej od izteka roka iz prvega odstavka tega člena, če je začel s pripravami na uporabo znamke ali njeno ponovno uporabo šele, ko se je zavedal, da mu grozi vložitev tožbe za razveljavitev njegove znamke.

Še zlasti ugodno za tožnika je obrnjeno dokazno breme. V postopku razveljavitve dokazuje uporabo znamke imetnik in ne tožnik (3. odstavek 120. člena ZIL).

TIHA PRIVOLITEV V KASNEJE REGISTRIRANO ZNAMKO

Če imetnik znamke v obdobju petih zaporednih let ni nasprotoval uporabi kasnejše znamke, čeprav je vedel za njeno uporabo, ne more na podlagi svoje prejšnje znamke vložiti tožbe za ugotovitev ničnosti in tožbe za izbris znamke ali prepovedati uporabe kasnejše znamke za blago ali storitve, za katere se kasnejša znamka uporablja, razen če kasnejša znamka ni bila prijavljena v dobri veri (2. odstavek 48. člena ZIL).

Toliko o pravu. Zanimiv prispevek o znamkah iz marketinškega vidika pa Mitja Mavsar – Tudi ti si tržna znamka!