They didn’t just stole the concept or minor graphic parts, but made an exact copy of it, including some of the texts and parts of the client list. Yes, they left some clients in the portfolio section, as their own. I wrote an email to the publisher of Echulame Misitio immediately. Surprisingly, I’ve got an answer and the site was removed very quickly.

I’ve made some screen shots:

The thing is, it wasn’t the first time. A month ago, a guy from India made an almost exact copy of it, with his own logo on it. After sending him an email, the site was offline in a few hours.

However, I’m still happy that my site has been an inspiration for other designers. I know that the concept of it isn’t really new and that there are bunch of websites using the same concept of navigation, but I still get a lot of positive response from visitors.

À propos… my new blog was Site of the day on The CSS Awards.

Povzetek

Digitalne tehnologije so avtorsko pravo pahnile v prepad. Nahajamo se sredi vojne proti piratstvu, ki ga je povzročil splet, s tem, ko je omogočil učinkovito razširjanje vsebin. Da bi zaščitili avtorsko pravico smo ji uzakonili varstvo tehnoloških ukrepov, t.i. digitalnih ključavnic, ki nadzirajo dostop in/ali uporabo zaščitenega avtorskega dela. Tehnološki ukrepi postanejo problematični, kadar ščitijo načine uporabe, ki jih tradicionalno pravo ne varuje. Problematika tehnoloških ukrepov je pravzaprav rezultat pohlepa industrije, zmožnosti tehnologije in neprilagodljivosti prava. “Digitalna agenda”, pospeševana s strani zagovornikov ekspanzije izključnosti avtorskih pravic (t.i. Copyright industrije), nas je pripeljala v zgodovinsko situacijo, kjer ravno prevelika zaščita avtorskih pravic grozi porušiti občutljivo ravnovesje med monopolnimi pravicami imetnikov avtorskih pravic in obče družbenimi interesi.

Ključne besede
avtorsko pravo, intelektualna lastnina, internet, tehnološki ukrepi, digitalne tehnologije, digitalni sistemi za upravljanje vsebin, piratstvo, omejitve avtorske pravice

Zainteresiranim za omenjeno pravno problematiko ponujam celotno diplomsko delo v digitalni obliki (PDF), pod pogoji, ki tudi sicer veljajo za celoten blog.

Kaj vse sem počel v tem času?
Uspešno sem opravil vse izpite na Pravni fakulteti, s povprečjem 9,0. Imam že tudi potrjen naslov diplomske naloge: Tehnološki ukrepi za zaščito avtorskih del v digitalnem okolju, pod mentorstvom doc. dr. Martine Repas. Mislim, da mi je uspelo izbrati precej dobro temo, pri kateri se bom lahko naslonil tudi na znanja, ki sem jih pridobil skozi leta posvečena informacijskim tehnologijam. Podrobneje o diplomski nalogi bom objavil kmalu.

Oblikoval sem nekaj spletnih strani, bannerjev in tudi tiskanega materiala. O tem mogoče kdaj drugič, ker je nekaj projektov še v teku. Objavljam tri logotipe, ki sem jih naredil pred časom za podjetje Popcom, d.o.o.:

Toliko zaenkrat, da še ostane kaj za naslednjič.

UVOD

Evropsko Sodišče prve stopnje (SPS) je, pred dobrim mesecem, potrdilo 497 milijonov € težko kazen, ki jo je Komisija ES Microsoftu naložila že pred več kot tremi leti. Microsoft je tako med drugim tudi¹ obsojen, da krši konkurenčno pravo ES, ker z vgrajevanjem Windows Media Player-ja tako zlorablja prevladujoči položaj, ki ga ima na trgu z operacijskim sistemom Windows.

Vezava Media Player-ja z operacijskim sistemom Windows, daje Microsoftu nesluteno prednost na trgu pri ponujanju njegovega izdelka. Gre za prepovedano ravnanje zlorabe prevladujočega položaja, ki preprečuje svobodno konkurenco na trgu. Microsoftu je naloženo, da ponudi izdelek brez vgrajenega Media Player-ja, tako da bo izbira prepuščena potrošnikom. Tržno se je takšna različica izdelka že izkazala kot nezanimiva in zahteva Komisije za potrošnika tako nima učinkov.

PRAVNA PODLAGA

V primeru spora med Komisijo ES in Microsoftu gre za vprašanje kršitev »kartelnega prava« oz. prepoved zlorabe prevladujočega položaja, ki ga določa 82. člen Pogodbe o Evropski skupnosti:

Člen 82
Kot nezdružljiva s skupnim trgom je prepovedana vsaka zloraba prevladujočega položaja enega ali več podjetij na skupnem trgu ali njegovem znatnem delu, kolikor bi lahko prizadela trgovino med državami članicami.

Takšna zloraba je zlasti:

(a) neposredno ali posredno določanje nepoštenih nakupnih ali prodajnih cen ali drugih nepoštenih pogojev poslovanja;

(b) omejevanje proizvodnje, trgov ali tehničnega razvoja na škodo potrošnikov;

(c) uporaba neenakih pogojev za primerljive posle z drugimi trgovinskimi partnerji, ki slednje postavlja v podrejen konkurenčni položaj;

(d) sklepanje pogodb, ki sopogodbenikom narekujejo sprejetje dodatnih obveznosti, ki po svoji naravi ali glede na trgovinske običaje nimajo nikakršne zveze s predmetom takšnih pogodb.

Microsoft ima z operacijskim sistemom Windows, po mnenju Komisije ES, približno 90% tržni delež, kar nedvomno pomeni, da ima Microsoft tudi prevladujoč položaj na trgu. Prevladujoč položaj per se ni prepovedan, je pa prepovedana njegova zloraba. Z vezavo operacijskega sistema in multimedijskega predvajalnika Media Player (s katerim sicer nima prevladujočega deleža, kar pa ni bistveno) izkrivlja konkurenco na trgu in iz trga izrinja ponudnike drugih multimedijskih predvajalnikov (prepovedani vezani posli).

Za kršitev prepovedi pogojevanja vezanih poslov gre kadar ponudnik z prevladujočim položajem, ponuja blago ali storitev A, samo pod pogojem, da kupec kupi tudi blago ali storitev B, pri čemer pa za to ni utemeljenega razloga oz. proizvoda med seboj ne tvorita nujne kompozicije. Gre za nalaganje dodatnih obveznosti, ki po svoji naravi nimajo nikakršne zveze s predmetom prodaje.

1. Microsoft je obsojen tudi zaradi pomanjkljive interoperabilnosti strežniških operacijskih sistemov oz. dostopnosti do sistemov s strani konkurenčnih proizvajalcev operacijskih sistemov. Gre za uporabo – sicer izvirno ameriške – doktrine »essential facility« in pomeni tehtanje med zaščito ekskluzivnosti intelektualne lastnine in varstvom splošnega interesa ter konkurence. ()

UVOD

Avstrijsko Vrhovno sodišče (Oberster Gerichtshof, OGH) je z aktualno odločitvijo 4Ob135/07t razjasnilo vprašanje, ali je pri ti. eBay poslih mogoče sklicevanje na institut čezmernega prikrajšanja, lat. laesio enormis (§ 934 ABGB).

LAESIO ENORMIS IN OMEJITVE UPORABE

Laesio enormis je institut, ki temelji in utrjuje obligacijsko načelo enake vrednosti dajatev (8. člen OZ), ki velja pri dvostranskih pogodbah, in zahteva enako vrednost vzajemnih dajatev.

Pri nas je čezmerno prikrajšanje (vsebinsko podobno avstrijskemu § 934 ABGB) urejeno v 118. členu Obligacijskega zakonika in daje oškodovani stranki pravico zahtevati razveljavitev sklenjene pogodbe, če je med strankama očitno nesorazmerje glede njunih obveznosti. Stranka izgubi pravico, če je za pravo vrednost vedela oz. bi bila dolžna vedeti. Morebitna vnaprejšnja odpoved tej pravici bi bila nična. Pogodba pa sicer lahko ostane v veljavi, če druga (obogatena) stranka ponudi dopolnitev do prave vrednosti.¹

Naš OZ v 5. odstavku določa dodatne izključitvene pogoje za sklicevanje na laesio enormis, in sicer:

• pogodbe na srečo (aleatorične pogodbe);
• pogodbe, sklenjene na podlagi javne dražbe (spletne dražbe tipa eBay niso javne temveč zasebne prostovoljne dražbe);
• pogodbe, pri kateri je bila stvar dana iz posebne naklonjenosti.

Predvsem sporen je bil morebiten obstoj aleatorične pogodbe (pogodbe na srečo). Obogatena stranka zagovarja stališče, da imajo spletne dražbe aleatoričen karakter in jih je tako potrebno obravnavati enako kot pogodbe na srečo. Pri pogodbah na srečo gre namreč za to, da stranke določene karakteristične rizike zavestno sprejmejo (npr. nakup loterijske srečke, itd.). V tem primeru je sklicevanje na laesio enormis brez učinka. Sodišče je, v izčrpni razlagi, stališče obogatene stranke zavrnilo in sklicevanju oškodovane stranke na laesio enormis ugodilo. Ponudnik lahko namreč kadarkoli tekom avkcije svojo ponudbo poljubno zviša ali pa od nje izstopi. Na ta način so ponudniku njegove pogodbene obveznosti zmeraj vnaprej znane.

1. Zanimivo pa je, da nemški BGB laesio enormis ne omenja. Pri čemer pa Zvezno Vrhovno sodišče, v svoji sodni praksi, posle, pri katerih dajatev ene stranke ne pomeni niti polovico vrednosti dajatve druge stranke, označuje kot nelojalne in tako nične. Kot pogoj zato se zahteva, da je obogatena stranka vedela za nesorazmernost vzajemnih dajatev. ()

UVOD

Kot v siceršnem življenju velja tudi v medmrežju, da vsakdo odgovarja za svoje izjave, ki jih kakorkoli zaznavno manifestira. Ker je splet prostor neomejenih interakcij, se uporabnikom ponuja praktično neskončno možnosti, da izrazijo svoja stališča, sodelujejo v forumih, oddajajo komentarje, itd. Njihova mnenja so vidna vsem in na tak način lahko posegajo v pravice tretjih.

Ker marsikoga na spletu zamika naivna misel po anonimnosti, si uporabniki dovolijo veliko več, kot bi sicer. Zaradi specifičnosti spletnih tehnologij in fizične odsotnosti je kršitelje mnogokrat težje (ali celo nemogoče) izslediti.

Problematične so situacije, ko imamo oškodovanca (osebo, ki je npr. razžaljena) in storilca, ki ni izsledljiv. Zadene odgovornost tudi upravitelja takšnega spletnega mesta (angl. »Content provider«)? Odgovor ni enostaven.

Kar se tiče civilne odgovornosti je za odgovor na naslovno vprašanje nedvomno potrebno poseči po konstruktu pravnih načel, ki veljajo v našem pravnem redu. Sodne prakse na tem področju še pri nas nimamo. Prav tako je težavno opredeliti ali se blogi, kot spletna mesta, lahko smatrajo kot komercialno storitev in ponudnikom vsebin prinašajo dobiček. Če je odgovor pritrdilen, upravitelj takšnega spletnega mesta nedvomno nosi več odgovornosti, po načelu: »Tisti, ki ima korist, naj nosi tudi odgovornost.«

NEMŠKA SODNA PRAKSA

Ker iz slovenske sodne prakse ni znanih primerov, ki bi dali odgovor na zastavljeno vprašanje se je potrebno poslužiti primerjalno-pravni analizi. Na večini področij nas le-ta pripelje do nemške sodne prakse, ki je med drugim tudi medijsko-pravno zelo bogata, pravna sistema pa sta si sorodna in temeljita na istih pravnih načelih. Odločbe, ki se nanašajo na odgovornost content providerjev¹, se v zadnjih letih kar vrstijo.

Sodba Višjega deželnega sodišča v Düsseldorfu (12 O 546/05):

[...] upravnik foruma odgovarja za protipravne prispevke šele od trenutka, ko je nanje opozorjen. Je pa njegova dolžnost, da prepreči morebitne nove protipravne prispevke na to temo. [...] Samo blokiranje IP naslova kršitelja ni dovolj. [...] Če je avtor komentarja izsledljiv, je za komentar odgovoren samo on. [...]

Sodba Deželnega sodišča Hamburg (324 O 721/05) določa odgovornost upravnikov spletnih mest, ki imajo uredniški kader:

[...] v primeru, da lahko upravljalec foruma računa s tem, da njegova ponujena storitev omogoča zlorabe s strani tretjih oseb, mora učinkovito poskrbeti, da slednje prepreči, na način, da prispevke uporabnikov pred objavo preveri. [...]

V omenjeni sodbi sodišče trdi, da pomenijo spletna mesta za izražanje mnenj, ki lahko pomenijo poseg v pravice tretjih, vir nevarnosti in se od upravnika, ki ima ustrezni uredniški kader, zahteva, da ta mnenja pred objavo avtorizira. Sodišče takšne prispevke primerja s pismi bralcev, ki se objavljajo v časopisih.

Omenjeni odločbi torej predstavljata dva pola in različno strogo opredeljujeta dolžnosti in odgovornost upravljalcev spletnih mest za komentarje uporabnikov. Nejasnosti je odpravila sodba Zveznega vrhovnega sodišča, ki predstavlja zato nekakšen kompromis.

[...] Ko je upravnik spletnega mesta na sporen komentar opozorjen s strani užaljene osebe, je dolžan za zadevo poskrbeti. Če se mu zdijo objave uporabnika žaljive ali kakor drugače sporne, jih mora nemudoma odstraniti. V primeru opustitve nosi za takšno ravnanje odgovornost, četudi je kršitelj znan. Odgovarjata oba. [...]²

Po odločitvi Zveznega vrhovnega sodišča torej upravljalci spletnih mest niso dolžni preverjati pravno relevantnost slehernega oddanega komentarja, temveč so obvezani reagirati šele, ko so nanj opozorjeni s strani tretjega. Če content provider na to ne reagira postane za takšno opustitev odgovoren. Seveda to velja zgolj za civilnopravno področje. Kazenska odgovornost (kazniva dejanja zoper čast in dobro ime) content providerja ne more doleteti.

ODGOVORNOST ISP-jev?

Na podlagi 3. odstavka Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT), ponudnik storitev (ISP) ni dolžan nadzirati ali hraniti podatkov, ki jih pošilja ali hrani, ali dejavno raziskovati okoliščin, nakazujočih na protipravnost podatkov, ki jih zagotavlja prejemnik storitev.

POVZETEK

Enoznačni odgovor na vprašanje je torej težko dati. Tuja sodna praksa pa nam daje usmeritev, v katero bodo verjetno šla tudi domača sodišča. Ponudniki vsebin, v primeru opustitve dolžne skrbnosti, lahko postanejo soodgovorni za komentarje uporabnikov, ki so žaljivi ali drugače protipravni. Tudi blogerji temu ne morejo biti izvzeti, četudi gre za pretežno nekomercialno ponujanje spletnih vsebin.

1. V odločbah je sicer govora o upravnikih forumov, vendar pravno gledano v ta pojem sodijo tudi blogi in vsa druga spletna mesta, ki omogočajo, da uporabniki objavljajo komentarje. ()
2. Več o tem Udo Vetter za Netzeitung. ()

Avtorska pravica, je pravica, ki varuje avtorsko delo, kot individualno intelektualno stvaritev, pred posnemanjem. Že v tej osnovni definiciji se skriva precej neznank. Kaj je avtorsko delo? Kaj je posnemanje?

Avtorska pravica nastane avtomatično (ipso facto) v trenutku nastanka avtorskega dela. Trenutek objave v tem pogledu torej ni relevanten. Registracija avtorske pravice ni potrebna, tudi oznake (C), Copyright, Vse pravice pridržane… niso potrebne, in je avtorsko delo varovano tudi brez njih. Ameriški sistem ima za nianso drugačno ureditev, kjer sicer pravica prav tako nastane avtomatično, registracija le-te, pa daje veliko prednosti (še posebej pri sodnem uveljavljanju)¹.

Avtorsko delo je intelektualna stvaritev, s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki je na kakršenkoli način izražena. Gre torej za duhovno stvaritev (fizične osebe), ki je izražena v zunanjem svetu in ki ima individualno naravo (vsebuje individualne poteze avtorja). Prav pogoj manifestacije v zunanjem svetu (ne glede na izrazno obliko) je ovira avtorskopravnemu varstvu idej, načel, odkritij,… (izrecna izključitev v 9. členu ZASP).

Fotografska dela imajo omejen ustvarjalni del. Praviloma so posnetki vezani na nekaj vnaprej danega (narava, objekti, osebe…), zato so ta dela ponekod še danes avtorsko nevarovana. Avtorskopravno varstvo torej uživajo individualne komponente fotografije: izbor motiva, kompozicija, osvetlitev, ostrina, naklon snemanja, itd. Avtomatizirani rutinski posnetki (fotografski avtomati), povprečne amaterske fotografije (družinski posnetki), rutinski fotoreporterski posnetki, ipd. niso avtorskopravno varovani.² Meja med varovanimi in nevarovanimi deli je težavna, ki bi v dvomu sicer morala biti v prid avtorju (in dubio pro auctore).

VARSTVO PRED POSNEMANJEM

Avtorska pravica, daje nosilcu monopol nad gospodarskim izkoriščanjem avtorskega dela. Monopol je omejen, v tem, da avtorska pravica varuje zgolj pred posnemanjem. Če nekdo drug neodvisno od avtorja (oseba, ki ne ve za prvotno delo) ustvari identično kasnejše delo, prvotni avtor nima pravnega varstva. V praksi je takšna situacija le redko predstavljiva, ker gre v večini primerov za plagiatorstvo³ (posnemanje nam znanega dela, podpisovanje pod tuje delo, itd.). Stvaritve identičnega kasnejšega dela, brez posnemanja prvotnega (paralelne stvaritve), si samo stežka predstavljamo.

NAVDIH vs. PRIREDBA

Avtor ima izključno pravico, da dovoli priredbo, aranžma ali prevod njegovega dela. Brez avtorjevega dovoljenja torej izkoriščanje dela v spremenjeni obliki ni dopustno. Toliko težavnejša pa je potem ločnica med priredbo in navdihom, za katerega dovoljenje avtorja seveda ni potrebno. Primerjalnopravno se v tem vprašanju naslanjamo na Ulmerjevo formulacijo, po kateri gre za navdih takrat, kadar glede na svojskost novega del, poteze prevzete iz prvotnega dela, zbledijo (Strnad, str. 17).

1. Prostovoljno registracijo avtorskih pravic v ZDA opravlja US Copyright Office. “Registration is recommended for a number of reasons. Many choose to register their works because they wish to have the facts of their copyright on the public record and have a certificate of registration. Registered works may be eligible for statutory damages and attorney’s fees in successful litigation. Finally, if registration occurs within 5 years of publication, it is considered prima facie evidence in a court of law.” ()
2. Igor Strnad: Avtorsko pravo, Maribor 2001, str. 13 ()
3. lat. plagium: “rop človeka” ()

Dobro in natančno preberimo torej znamenito Salomonovo sodbo:

Salomonova sodba (1. knjiga kraljev 3,16-28)

16 Tedaj sta prišli h kralju dve vlačugi in stopili predenj. 17 Ena od žen je rekla: »O, moj gospod, jaz in ta žena stanujeva v isti hiši. V njeni navzočnosti sem rodila v hiši. 18 Tri dni po mojem porodu je rodila tudi ta žena. Bili sva skupaj, nikogar drugega ni bilo pri naju v hiši; sami sva bili v hiši. 19 Sin te žene pa je ponoči umrl, ker je ležala na njem. 20 Sredi noči je vstala, vzela mojega sina z moje strani, medtem ko je tvoja dekla spala, in ga dela sebi v naročje; svojega mrtvega sina pa je položila meni v naročje. 21 Ko sem zjutraj vstala, da bi sina podojila, glej, je bil mrtev. Ob jutranjem svitu sem si ga natančno ogledala, in glej, to ni bil moj sin, ki sem ga rodila.« 22 Druga žena pa je rekla: »Ne, živi otrok je moj sin, mrtvi pa je tvoj!« Ta je rekla: »Ne, mrtvi je tvoj sin, živi pa je moj!« Tako sta se prerekali pred kraljem.

23 Tedaj je kralj rekel: »Ena pravi: “Moj sin je ta, ki živi; mrtvi pa je tvoj.” Druga pa pravi: “Ne, mrtvi je tvoj sin, živi pa je moj.”« 24 In kralj je rekel: »Prinesite mi meč!« Ko so prinesli pred kralja meč, 25 je kralj rekel: »Presekajte živega otroka na dvoje in dajte polovico eni, polovico pa drugi!« 26 A žena, katere sin je bil živ, je rekla kralju, kajti zaradi sina se ji je trgalo srce: »O, moj gospod, dajte njej živega otročička in nikar ga ne umorite!« Druga pa je rekla: »Ne bo ne moj ne tvoj, presekajte ga!« 27 Tedaj je kralj odgovoril in rekel: »Prvi dajte živega otročička in nikar ga ne umorite: ona je njegova mati!« 28 Ves Izrael je slišal o razsodbi, ki jo je izrekel kralj. Navdal jih je strah pred kraljem, ker so videli, da je Božja modrost v njem za izrekanje razsodbe.

Čeprav razsodba, na prvi pogled, deluje zelo domiselno in bistroumno, se kljub temu pri podrobni gramatikalni analizi besedila pojavi nekaj nejasnosti, ki bi lahko zamajale mogočno razsodbo, simbol za pravičnost in inteligenco.

Kaj natančno ustvarja preglavice?

19 Sin te žene pa je ponoči umrl, ker je ležala na njem.

Če je to druga žena videla, zakaj ni reagirala?

20 Sredi noči je vstala, vzela mojega sina z moje strani, medtem ko je tvoja dekla spala, in ga dela sebi v naročje; svojega mrtvega sina pa je položila meni v naročje.

Zakaj je žena to brezbrižno opazovala?

21 Ko sem zjutraj vstala, da bi sina podojila, glej, je bil mrtev. Ob jutranjem svitu sem si ga natančno ogledala, in glej, to ni bil moj sin, ki sem ga rodila.

Kako je to ugotovila šele zjutraj, če pozna vso dogajanje pred tem?

26 A žena, katere sin je bil živ, je rekla kralju “ kajti zaradi sina se ji je trgalo srce: »O, moj gospod, dajte njej živega otročička in nikar ga ne umorite!« Druga pa je rekla: »Ne bo ne moj ne tvoj, presekajte ga!«

Omenjeni izjavi lahko interpretiramo na več načinov. Kaj če je prvi ženi, ki ni hotela smrti otroka, bilo le žal za to kar je storila? Kaj če jo je samo pekla vest? Omenjen scenarij je več kot verjeten. Vendarle pa je izjava druge žene zato toliko bolj nerazumljiva. Bi prava mati lahko želela kaj takšnega? Je mogoče razlog za to samo nezrelost prave matere in pomanjkanje materinskih čustev?

27 Tedaj je kralj odgovoril in rekel: »Prvi dajte živega otročička in nikar ga ne umorite: ona je njegova mati!«

Salomon trdi, da je ugotovil kdo je otrokova mati. Tukaj se pojavi zadnje in najbolj bistveno vprašanje: Je res prisodil otroka pravi materi, ali pa samo materi, ki je bila za otroka bolj primerna, čeprav ni bila njegova mati? Salomonova odločitev vsekakor zahteva določeno skepso.

V arbitražnopravni teoriji iz tega primera izhaja ti. “split the baby effect“, ki se pojavlja kot pogost očitek arbitrom, da odločajo na način, da vsaki stranki prisodijo nekaj (polovico) in le redko ena stranka dobi vse². Zanimivo je tudi, da se ravno v teh dneh pojavljajo tudi pomembni premiki glede zloglasne arbitraže za rešitev sporov med Slovenijo in Hrvaško. Prispevek objavljam torej ravno v pravem času.

1. Več o Salomonu na Wikipedijii. ()
2. Več o efektu “split the baby” v povezavi z arbitražnim odločanjem Robert M. Smith. ()

Škoda le, da je med slovenskimi naročniki velikokrat preveč konzervativnosti in nezaupanja v kreativo. Izvrstne ideje mnogokrat zavrnejo in oblikovalci potem točimo solze. Odvetniki, so kot kaže, bolj poslušni za izvirne ideje. ;)

Našel na I believe in adv.

17. oktobra 2006 je bil na prireditvi v Bruslju izmed 1701 predlogov razglašen zmagovalec natečaja, Poljak Szymon Skrzypczak:

Osebno mi je logotip všeč in izmed ostalih finalistov edina možna izbira. Je drzen, razpoznaven in nekonvencionalen, čeprav uporablja že “zglodano” finto z znaki @, é, ®, itd. Narejen je tudi v vseh jezikih držav članic EU.

… this logo gives a graphic interpretation to the voice of all Europeans, especially the new generations. These Europeans look for peace, stability and prosperity without taking anything away from their rights of individuality and diversity. The word “together” expresses in a simple and immediate way what was originally bound to the idea of Europe: not only politics, or money, or geographic boundaries, but most of all co-operation and solidarity.

The different letters, using different typefaces, express the diversity in European history and culture and are kept “together” by the meaning of the word itself. The irony inspired by fashion labels is well suited to a single out-standing activity such as the celebration of the 50th anniversary. The sub-line “since 1957″ is an essential part of this irony, and most importantly the main link to the Treaty of Rome.

Več o logotipu in razpisu.

1. Več o Rimski pogodbi ()

Znamka je pravni instrument, s katerim zavarujemo znak, ki je v gospodarskem prometu namenjen razlikovanju blaga oz. storitev iste ali podobne vrste različnih proizvajalcev ali ponudnikov storitev.

Kot znamka se sme registrirati kakršenkoli znak ali kakršnakoli kombinacija znakov, ki omogočajo razlikovanje blaga ali storitev enega podjetja od blaga ali storitev drugega podjetja in jih je mogoče grafično prikazati, kot so zlasti besede, vključno z osebnimi imeni, črke, številke, figurativni elementi, tridimenzionalne podobe, vključno z obliko blaga ali njihove embalaže, in kombinacije barv kot tudi kakršnakoli kombinacija takih znakov (1. odstavek 42. člena ZIL).

REGISTRACIJA ZVOKA, BARVE, VONJA?

Zakonska dikcija je stroga, čeprav taksativno ne našteva vseh pojavnih oblik, ki bi jih bilo sicer možno registrirati kot znamko. Registracija zvoka, vonja in drugih vidno nezaznavnih znakov je mogoča, v kolikor jih lahko grafično ponazorimo. V praksi se zaenkrat uspešno pojavlja zgolj registracija barve (specifične zaščitne barve, ki imajo razločevalni učinek) in zvoka (na primer “Nokia Ringtone”, z grafično ponazoritvijo v obliki notnega zapisa). Neuspešna pa še je zaenkrat registracija vonja kot znamke (primer neuspešne registracije znamke Skupnost “blagodejni dišeči vonj cimeta” – Sieckmann, SES), kar pa se lahko v prihodnosti spremeni.

V prispevku se nadalje želim osredotočiti na tri pravne situaciji, ki lahko povzročijo izbris ali razveljavitev znamke oz. neuspešno obrambo pred kasneje registrirano znamko.

IZBRIS »GENERIČNIH« ZNAMK

Zakon v 119. členu določa pogoje za izbrisno tožbo, ki je med drugim tudi možna, če je znamka zaradi dejanj ali dopustitev imetnika postala običajno ime v trgovini za blago ali storitve, za katere je bila registrirana. Takšna znamka postane torej generična in je izgubila sleherni razlikovalni učinek, ki je sicer eden izmed pogojev za veljavnost znamke.

Generičnost bi po mojem mnenju opravičeno lahko doletela tudi znamko Mobitel, katere izraz Slovenci uporabljajo predvsem za mobilne telefone in pri tem ne mislijo na podjetje.

RAZVELJAVITEV ZNAMKE ZARADI NEUPORABE

120. člen ZIL daje zainteresirani osebi pravico (potrebno je torej izkazati pravni interes), da lahko s tožbo pri pristojnem sodišču zahteva razveljavitev znamke, če imetnik brez upravičenega razloga neprekinjeno več kot pet let od datuma vpisa znamke v register oziroma od dneva, ko je bila zadnjič resno in dejansko uporabljena v Republiki Sloveniji, ne uporablja znamke za označevanje blaga ali storitev, za katere je znamka registrirana.Posebej je potrebno opozoriti, da finančne težave imetnika pravice do znamke ne pomenijo upravičenega razloga v smislu 1. odstavka 120. člena in ga tako ne obranijo razveljavitve znamke zaradi neuporabe. Uspešno bi se imetnik lahko skliceval na primer na še neizdano dovoljenje za izkoriščanje zdravila.

Drugi odstavek, pa določa, da razveljavitve znamke ni mogoče zahtevati, če je imetnik začel ali ponovno začel resno in dejansko uporabljati znamko v obdobju med iztekom neprekinjenega petletnega obdobja iz prvega odstavka tega člena in vložitvijo tožbe za razveljavitev znamke. Na to okoliščino se ne more sklicevati tisti imetnik znamke, ki je začel znamko uporabljati ali jo ponovno uporabljati v roku treh mesecev pred vložitvijo tožbe, šteto najprej od izteka roka iz prvega odstavka tega člena, če je začel s pripravami na uporabo znamke ali njeno ponovno uporabo šele, ko se je zavedal, da mu grozi vložitev tožbe za razveljavitev njegove znamke.

Še zlasti ugodno za tožnika je obrnjeno dokazno breme. V postopku razveljavitve dokazuje uporabo znamke imetnik in ne tožnik (3. odstavek 120. člena ZIL).

TIHA PRIVOLITEV V KASNEJE REGISTRIRANO ZNAMKO

Če imetnik znamke v obdobju petih zaporednih let ni nasprotoval uporabi kasnejše znamke, čeprav je vedel za njeno uporabo, ne more na podlagi svoje prejšnje znamke vložiti tožbe za ugotovitev ničnosti in tožbe za izbris znamke ali prepovedati uporabe kasnejše znamke za blago ali storitve, za katere se kasnejša znamka uporablja, razen če kasnejša znamka ni bila prijavljena v dobri veri (2. odstavek 48. člena ZIL).

Toliko o pravu. Zanimiv prispevek o znamkah iz marketinškega vidika pa Mitja Mavsar – Tudi ti si tržna znamka!

Avtorsko pravo (nem. Urheberrecht, ang. copyright law) je skupek pravnih pravil, ki spodbujajo ustvarjalnost. Skupaj s pravom industrijske lastnine tvorita pravo intelektualne lastnine (nem. geistiges Eigentum, angl. intellectual property). Avtorska pravica je ustvarjalčeva nagrada za stvaritev.

Avtorsko pravo ima srednje dolgo zgodovino. Antika in srednji vek avtorskega prava ne poznata. Pojavi se kmalu po iznajdbi tiska, sprva v obliki podeljenih privilegijev. Prav v današnjem času pa je avtorsko pravo postavljeno pred svojo največjo preizkušnjo. Digitalne tehnologije, še posebej internet, bije z njim neusmiljen boj.

Med ameriško pravno ureditvijo avtorskega prava in kontinentalno (evropsko) ureditvijo je mnogo razlik. Imamo sicer nekaj mednarodnih aktov (WCT, TRIPs,…), popolne unifikacije pravil pa še nismo dosegli. Slovenija, kot država članica EU, ima pravna pravila na tem področju, v celoti usklajena z direktivami ES (Direktiva 2004/48/ES). Temeljni nacionalni predpis je Zakon o avtorski pravici in sorodnih pravicah (ZASP). Zadnjo spremembo je zakon doživel letos in sicer z novelo C.

Največji zavezniki in borci za avtorske pravice so močni lobiji ameriške filmske in glasbene industrije (primeri Napster, Kazaa,…), pod tezo »strožje varstvo avtorstva koristi ustvarjalcem in tako tudi družbi«, ki jo sicer moderne študije že zanikajo.

KJE JE SRŽ PROBLEMA?

Internet, kot paradni konj tehnološkega razvoja je vsekakor izjemen izziv za mnoga pravna področja, ki jim tradicionalna pravna pravila niso bila kos. Digitalne rešitve so kršitve avtorske pravice naredile take enostavne in brezskrbne, da je sleherni »pirat« izgubil čut za protipravnost svojega ravnanja. Pri čemer krajo materialnih stvari vsakdo obsoja pa je pri intelektualnih stvaritvah oz. dematerializiranih stvareh človek izgubil sleherni čut, da počne nekaj narobe. Množično kršenje avtorske pravice je v tem specifičnem mediju ušlo izpod nadzora – neskončno veliko informacijskih impulzov, neskončen pretok informacij, medesbojna povezanost neskončno veliko uporabnikov.

Poleg aspekta dematerializacije je posebnega pomena tudi »anonimnost« kršiteljev, kar povzroča neskončno množico nesankcioniranih primerov in hkrati otežuje učinkovit pregon storilcev.

SE PRAVO TEMU PRILAGAJA?

Svetovna organizacija za intelektualno lastnino (World Intellectual Property Organization – WIPO) je decembra 1996 sprejela dva pomembna mednarodna akta: WIPO Copyright Treaty (WCT) in WIPO Performances and Phonograms Treaty (WPPT). Evropska unija je prav tako, z že omenjeno Direktivo 2004/48/ES, prilagodila pravila, posledično pa s tem tudi Slovenija. Proces seveda še ni končan. Ta čas se pripravljajo nove modernizacije pravil.

CREATIVE COMMONS KOT REŠITEV?

Creative Commons je nov, moderen režim avtorskega prava, ki se je pojavil leta 2001 (pri nas smo pred časom proslavljali prvo obletnico). Pojavi se kot odziv na zapleten in neučinkovit sistem avtorskega prava v času digitalne revolucije, z namenom služiti javnemu interesu. Avtorska pravica daje avtorjem določena upravičenja. Creative Commons želi olajšati avtorjem, da izkoriščajo ta upravičenja na načine, ki jih ostali lahko razumejo. Več o tem pa v enem izmed naslednjih prispevkov.

Prva minuta

Ukaz je ukaz, velja za vojaka. Zakon je zakon, pravi pravnik. Toda medtem ko za vojaka dolžnost in pravica biti poslušen prenehata, ko ve, da sta namen ukaza zločin ali kaznivo dejanje, pa pravnik, odkar so pred kakšnimi sto leti izumrli poslednji naravnopravniki med pravniki, takšnih izjem, ki izključujejo veljavnost zakona ali poslušnost tistih, ki so zakonu podrejeni, ne pozna. Zakon velja, ker je zakon, in zakon je, ker ima v večini primerov moč, da se ga udejanja.

To pojmovanje zakona in njegove veljavnosti (imenujemo ga pozitivistični nauk) je pravnike kot tudi ljudstvo razorožilo proti še tako samovoljnim, še tako grozovitim, še tako zločinskim zakonom. Konec koncev izenačuje pravo in silo: samo tam, kjer je sila, je pravo.

Druga minuta

To načelo so hoteli dopolniti ali zamenjati z nekim drugim načelom: pravo je, kar koristi ljudstvu.

To pomeni: samovolja, kršitev pogodbe, nezakonitost so pravo, če le koristijo ljudstvu. To praktično pomeni: kar se nosilcu državne oblasti zdi, da je splošno koristno,  sleherna despotova domislica in sleherno despotovo počutje, kazen brez zakona in sodbe, ubijanje bolnikov brez zakona, je pravo. To lahko pomeni: koristoljubje vladajočih je splošna korist. In tako je izenačevanje prava in domnevnega ali namišljenega narodovega blagra spremenilo pravno državo v državo brezpravja.

Ne, ne smemo reči: vse, kar koristi ljudstvu, je pravo, temveč je treba reči ravno narobe: samo to, kar je pravo, koristi ljudstvu.

Tretja minuta

Pravo je volja k pravičnosti. Pravičnost pa pomeni: soditi ne glede na osebo, vse meriti z istim merilom.

Kadar se časti ubijanje političnih nasprotnikov, kadar se zapoveduje ubijanje ljudi druge rase, a se isto dejanje proti lastnim somišljenikom kaznuje z najbolj grozovitimi in najbolj ponižujočimi kaznimi, tedaj to ni niti pravičnost niti pravo.

Kadar zakoni zavestno zanikajo voljo k pravičnosti, ko na primer ljudem samovoljno zagotavljajo ali odrekajo človekove pravice, tedaj ti zakoni nimajo veljave, tedaj se jim ljudstvo ni dolžno pokoravati, tedaj morajo tudi pravniki zbrati pogum, da jim odrečejo naravo prava.

Četrta minuta

Splošna korist je poleg pravičnosti vsekakor tudi cilj prava. Vsekakor ima tudi zakon kot takšen, celo slab zakon, še vedno določeno vrednost – vrednost, da v nasprotju z nezanesljivostjo zagotavlja pravo. Človekova nepopolnost nikakor ne dopušča, da so v zakonu vselej harmonično strnjene vse tri vrednote prava: splošna korist, pravna varnost in pravičnost. In tedaj preostane le še to, da pretehtamo, ali naj slabemu, škodljivemu in nepravičnemu zakonu kljub temu prisodimo veljavo, ker zagotavlja pravno varnost, ali pa mu veljavo odrečemo, ker je nepravičen ali splošno škodljiv. V zavest ljudstva in pravnikov pa mora biti globoko vsajeno tole: mogoče je, da obstajajo zakoni, ki so v tolikšni meri nepravični in splošni, da jim moramo odreči veljavo, pa celo naravo prava.

Peta minuta

So torej pravna načela, ki so močnejša kot sleherna pravna postava, tako da zakon, ki jim nasprotuje, ne velja. Ta načela imenujemo naravno ali umno pravo. Glede posamičnih od njih so seveda določeni pomisleki, toda stoletno delo jim je vendarle izoblikovalo trajen obstoj in jih s tako daljnosežnim soglasjem strnilo v tako imenovane deklaracije pravic človeka in občana, da glede na nekatere med njimi lahko ohranja dvom le še hotena skepsa.

V jeziku pa so iste misli izražene v dveh svetopisemskih rekih. Na eni strani je zapisano: Pokorni bodite oblasti, ki ima moč nad vami. Na drugi strani pa je tudi zapisano: Boga je treba bolj ubogati kot človeka in to ni le nekakšna pobožna želja, ampak je veljavno pravno načelo. Napetosti med tema dvema rekoma pa ni mogoče razrešiti z nekim tretjim, na primer z rekom: Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega – zakaj tudi ta rek ohranja sporne meje. Celo več: rešitev prepušča božjemu glasu, ki prigovarja posamezniku v njegovi vesti samo v posebnem primeru.

(prevod: Marijan Pavčnik, objavljeno v: Pravnik, št. 11-12/1988, str. 667-669)