It has been a great challenge for me to design their iPhone App. And the first time for me as well. The documentation for the development of iPhone Apps is good and detailed. Many different parts such as drop-downs, input boxes, check boxes… are already well designed by Apple and ready to use in our 3rd party applications. I used them too.

Photo with notes on Flickr.

Just few days ago I fully switched to a Mac (I still kept my two PC’s as support machines). I bought a new MacBook Pro 17 inch and LED Cinema Display 24 inch. Two wireless routers (AirPort Extreme and AirPort Express) are connecting all computers excellent.

While backing up documents has always been my weakest point, WD My Book Studio II (2 TB) and WD My Book Essential (1 TB) are now keeping all the data as safe as possible. Moving all documents to a cloud (like MobileMe’s iDisk) isn’t yet a solution for me, because of the relative large amount of documents and slow connections in our country.

Četudi je izdelek še v fazi razvoja, je novost, ki jo lahko pričakujemo že to leto, prav zastrahujoča. Google Wave je aplikacija, ki deluje v klasičnem HTML5 brskalniku. Uporabnikom omogoča medsebojno komunikacijo (kot pogovorni klienti), izmenjevanje besedil, slik, video vsebin in drugo. Še več: ne samo, da omogoča izmenjevanje omenjenih vsebin, ponuja napreden sistem za interaktivno urejanje v živo. In to je potrebno jemati resnično dobesedno. Komunikacija se prenaša od črke do črke, v resničnem času.

Mogoče je moj naslov malce zadržan. Google Wave namreč ne napoveduje samo revolucije elektronske pošte, temveč celotnega elektronskega sporočanja in sodelovanja. Med spletnimi strokovnjaki je seveda že završalo.

Za podrobnejše spoznavanje Google Wave si oglejte predstavitveni posnetek iz konference, kako bo izdelek deloval v praksi pa se pustimo presenetiti.

Sam, ravno po tem principu, najpogosteje ustvarjam barvne palete, o čemer sem že pisal pred časom (Barvne kombinacije v spletnem oblikovanju, april 2007).

Posrečena in težko pričakovana posodobitev.

Tematiko, ki jo pokriva bloger.si je ozka in malo zastopana v slovenski blogosferi. Problematično še posebej zato, ker je striktno tematskih blogov še manj. Trenutno bloger.si črpa prispevke iz 30 različnih slovenskih blogov, ki pretežno pišejo na tematiko spleta 2.0, spletnega oblikovanja, oglaševanja, SEO, uporabniških izkušnjah, itd. Med prijavami blogov, ki jih je prispelo že več kot 180, jih veliko ni opazilo, da gre za strogo tematski agregator, in prijavljajo osebne bloge brez kakršnekoli vsebinske povezave.

Zaradi izredno različne tematske doslednosti blogov, uporabljam več načinov agregiranja prispevkov:

1. na podlagi ključnih besed v naslovu in vsebini prispevka;
2. agregiranje vnaprej določenih kategorij – individualno za vsak blog;
3. agregiranje vseh prispevkov (na blogih, ki so strogo tematski in jih ne zanaša vsakodnevno pisanje).

Yahoo! Pipes v praksi?

Moram reči, da sem od začetka imel s pipami nemalo težav. V zakup je bilo potrebno vzeti, da je zadeva šele nekaj mesecev v javnosti in je tudi trenutno še vedno v fazi beta testiranja. Razvoj pip je bil v tem času občuten, čeprav še vedno ni mogoče reči, da je vse kot bi moralo biti. Največje težave so bile na začetku z različnimi formati timestamp-ov, kar je povzročalo probleme pri razvrščanju prispevkov glede na čas objave.

Trenutno imam težave še predvsem s performansi, sploh zato, ker se podatki črpajo iz veliko različnih RSS virov. Z zapletenimi in razvejanimi strukturami je potrebno biti zato še potrpežljiv.

Moram pa priznati, da je agregiranje avtomatizirano v takšni meri, da razen dodajanja blogov, nimam praktično nobenega dela. Le od časa do časa je potrebna ročna korekcija, če zaide kakšen prispevek, ki ne sodi na agregat.

Bloger.si še vnaprej ostaja preprost mini-agregat, namenjen ožji slovenski strokovni publiki, ki jo zanimajo stvari, ki se vrtijo okrog spleta.

Apple je pred časom predstavil novo serijo tipkovnic – ožičeno in brezžično različico. Minimalizem, estetika, ergonomija. Piece of art. Apple pač. Od sedaj je na voljo tudi z lokaliziranim (slovenskim) naborom tipk.

Prvi vtisi? Ergonomija je izjemna. Tipkanje je načeloma enako kot na MacBook-u (tipke so na dotik identične), le prostora je malce več. Preverjeno deluje tudi na PC-jih.¹

1. Za delovanje pod Windowsi je priporočeno premapiranje določenih tipk, da dosežemo siceršnjo PC razporeditev. O tem sem že pisal. ()

Nedavno, se je med oblikovalsko srenjo na spletu, razvila zanimiva debata na temo kako časovni roki vplivajo na kreativnost pri oblikovanju projekta. Na prispevek, sicer izvrstne belgijske oblikovalke, Veerle Pieters »Deadlines kill inspiration«¹ je sledil odgovor Andy-ja Rutledge »The Tao of Deadlines«, ki v celoti zavrača njeno tezo, da lahko časovni roki negativno vplivajo na oblikovalčeve inspiracije in kreativnost.

ČASOVNI ROKI, KOT POSLEDICA SLABE ORGANIZACIJE?

Sleherni poklicni oblikovalec je nenehno soočen s časovnimi roki, ki ga postavljajo v nezavidljiv položaj, še posebej zato, ker oblikovanje zahteva »celotnega« človeka, ki je spočit, sproščen, osredotočen na bistvo ter navdihnjen. Oblikovanje projektov »po tekočem traku« ne prinaša rezultatov.

Vsak projekt zahteva dosledno projektno organizacijo. Razporeditev posameznih nalog (pod)izvajalcem zahteva – med drugim tudi – spoštovanje zastavljenih časovnih okvirov ter prevzemanje odgovornosti za svoje delo.

Oblikovalski proces je kompleksen in velikokrat časovno težko obvladljiv. Sam velikokrat sedim pred belim »navideznim« platnom in nekaj ur ne nastane nič. Hkraten pritisk časovnega roka v takšnih situacijah samo dodatno negativno vpliva na pomanjkanje kreativnosti.

Po drugi strani, oblikovalec kot profesionalec, mora znati živeti in hkrati delati v situacijah, kjer se bori s pritiski njegovih klientov. Časovni rok je zaveza, ki jo je dal klientu, in se je kot profesionalec mora držati. Iz sebe mora iztisniti vse, kar je v njegovi moči.

SVET NI POPOLN…

Projekti lahko gredo narobe. Naročniki »lahko gredo narobe«. Vendar tudi to, oblikovalca ne razbremeni njegove odgovornosti. Odkrit in pravočasen pogovor z naročnikom je tukaj verjetno edina produktivna rešitev. Dolgoletne izkušnje z naročniki dajo oblikovalcu potrebne informacije pri načrtovanju ter mu tako omogočajo, da se morebitnim zapletom v največji možni meri vnaprej izogne. Neizogibna je tudi temeljna analiza preteklih projektov in lastnih delovnih navad ter njihovo upoštevanje. Nepošteno je pričakovati profesionalnega naročnika, sam pa ravnati drugače. Bodite zgled.

ZNATI REČTI »NE«

Moja največja slabost, iz prejšnjih let, se mi je že velikokrat negativno obrestovala. Oblikovalec, ki želi tržiti sebe in svoje projekte v najboljši luči, mora znati zavrniti projekte, za katere se bodisi ne čuti sposobnega bodisi nima dovolj časa za popolno predanost projektu. Kvaliteta pred kvantiteto. Oblikujte samo kolikor zmorete in tisto, kar vas veseli ter navdušuje.

Kako se vi spopadate s časovnimi pritiski? Delate takrat še celo boljše?

1. Veerle je po odzivu Andy-ja svoje mnenje omilila: »Deadlines sometimes affect inspiration«. ()

Sanjam o spletu, v katerem bodo računalniki sposobni analizirati vse podatke, ki krožijo po internetu: vsebino, povezave in interakcije med ljudmi in računalniki. Semantični splet, ki bi to omogočal, še mora nastati, a ko bo prišel na dan, bodo v vsakodnevnem življenju, prometu, birokraciji, stroji komunicirali s stroji.

Prevod: Sir Tim Berners-Lee, soizumitelj svetovnega spleta, direktor W3C konzorcija in oče semantičnega spleta

O semantičnem¹ spletu, kot »spletu prihodnosti« (Web 3.0), je vedno več slišati. Do nedavnega še s tem področjem nisem bil podrobneje seznanjen, zanimanje za natančnejšo študijo pa mi je vzbudilo predavanje Roda Petrovića, enega izmed redkih strokovnjakov za semantični splet pri nas, ki sem ga poslušal nedavno na Interi. Nekaj njegovih misli ter primerov povzemam tudi v članku.

V svetu ima najvidnejšo vlogo pri pospeševanju uporabe in razumevanja semantičnega spleta gibanje v okviru konzorcija W3C. Leta 2004 je W3C izdal RDF (Resource Description Framework) in OWL (Web Ontology Language) kot W3C standarda.

1. Web 1.0, Web 2.0, Web 3.0,…

Včeraj: Splet 1.0 je množica datotek, ne podatkov. Dokumenti so distribuirani po spletu, podatki so še pa vedno centralizirani. Gre za splet z mnogimi uporabniki in le nekaj ponudniki vsebin. Oglaševanje je nekontekstualno.

Danes: Splet 2.0 je kot pojem deležen neštetih marketinških zlorab. Gre za splet, v katerem so podatki centralizirani, ponudniki vsebin pa so lahko tudi uporabniki. Dostop do podatkov je olajšan s pomočjo tehnologij RSS in API. Pomanjkljivosti? Splet 2.0 je še vedno zgolj spletišče posameznih dokumentov in aplikacij, ki centralizirane podatke hranijo samo zase.

Jutri: Splet 3.0 (Semantični splet) je baza podatkov oz. podatkovni svetovni splet. Podatki so distribuirani, razdrobljeni, vseprisotni na spletu. To je splet za ljudi in končno tudi inteligentne stroje (agente), ki znajo te podatke razumeti, analizirati in ponuditi ljudem.

2. SEMANTIČNI SPLET ~ »Web 3.0«

Googlov CEO dr. Eric Schmidt je nedavno na Seoul Digital Forum bil naprošen definirati Web 3.0:

Web 3.0 bodo povezane aplikacije, majhne, hitre, zmožne teči na različnih platformah, distribuirane viralno (social networks, e-pošta, itd.), podatki pa raztreseni na medmrežju.

Semantični splet ni ločen splet, ampak nadgradnja obstoječega. Semantični splet niso spletne strani in povezave, temveč odnosi med podatki. To je skupek tehnoloških standardov (Unicode, URI, XML, RDF, RDFS, OWL, …), ki omogoča strojem razumeti semantične dokumente in podatke.

Poenostavljeno lahko razložimo tole s preprostim primerom:

Če je A je prijatelj B-ja, potem je B prijatelj A-ja.
Boris je Alešev prijatelj.
Potemtakem je Aleš tudi Borisov prijatelj.

S pomočjo jezikovnih standardov, kot je na primer RDF, lahko takšne logične stavke objavimo na internetu, pametni »agenti« pa jih bodo znali prebrati in »razumeti« ter primerjati z drugimi podatki na spletu.

3. KAKO DELUJE SEMANTIČNI SPLET?

Srce semantičnega spleta predstavlja tehnologija, ki uporabnikom omogoča iskanje želenih informacij ter korelacij med njimi, ne glede na to kje na spletu se iskani podatek nahaja. Gre za pomensko in ne sintaksno označevanje in povezovanje podatkov, s čemer le-ti lahko postanejo uporabni za strojno obdelavo.

Elementi:

1. Ontologije so slovarji znanja o določenih področjih. Vsebujejo definicije pojmov: razrede, lastnosti, odnose med njimi, … Ustvarjajo jih lahko vsi in objavijo na spletu.

Primer ontologije:

Razred LCD_zaslon, vsebuje lastnosti:
- diagonala
- cena
- prodajalec (tip: Trgovec)

Razred Trgovec, vsebuje lastnosti:
- naziv
- telefonska številka

2. Meta-podatki so podatki, ki opisujejo druge podatke, so reference do pojmov, ki so definirani v ontologijah ter tako ustvarjajo globalni pomen meta-podatkov.

Primer:

Moj_LCD_zaslon je tipa LCD_zaslon in ima naslednje vrednosti:
- diagonala: 24”
- cena: 800 EUR
- prodajalec: Matrix_Trade

Matrix_Trade je tipa Trgovec in ima naslednje vrednosti:
- naziv: Matrix Trade, imaginarna družba za prodajo, d.o.o.
- telefonska številka: +38625550011

3. Inteligentni programi (agenti) analizirajo meta-podatke in uporabljajo ontologije, ki so dostopne na spletu, da bi te meta-podatke razumeli.

Primer inteligentnega iskalnika:

Uporabnikov zahtevek: Najdi mi telefonsko številko med vsemi Trgovci, ki ponujajo LCD_zaslon, ki ima diagonalo 24” in ceno manjšo kot 1.000 EUR.

Odgovor iskalnika: +38625550011

4. ZAKLJUČEK IN NADALJNJO BRANJE

Semantični splet lahko pomeni prihodnjo evolucijo spletne izkušnje. Sam predvsem menim, da lahko korenito revolucionira predvsem področji spletne prodaje in oglaševanja. Kakšno informacijsko prihodnost nam napovedujejo »semantični« vizionarji? Kakšne so možnosti, da dejansko zavladajo inteligentni agenti, ki bodo ustregli vsaki želji uporabnika? Zelo zanimivo prihodnost opisuje Paul Fordov članek, ki je bil – zanimivo – spisan že leta 2002.

Za nadaljnjo branje:

• Wikipedia: Semantic Web
• Scientific American: The Semantic Web (by Tim Berners-Lee)
  
• Business Week: Q&A with Tim Berners-Lee

1. Semantičen: pomenosloven, orientiran na pomen, … ()

Potrebno je tudi poudariti, da je terminološko pojem »webdesigner« neenotno uporabljen. Nekateri ga uporabljajo širše: za »postavljalce« spletnih strani (torej tiste, ki obvladujejo celoten proces izdelave: oblikovanje, postavitev in programiranje), spet drugi pa ga (po mojem pravilno) omejujejo samo na oblikovalsko osebje, ki se neposredno ne ukvarja z »back-end«-om strani.

OBLIKA – UPORABNIŠKA IZKUŠNJA – TEHNIKA

Spletno oblikovanje je triada povezanih vrlin: oblikovanja, uporabniških izkušenj in tehnike izdelave. Spletni oblikovalec mora biti torej oblikovalec, poznavalec spletnih tehnologij in hkrati tudi spletni arhitekt, ki zna obliko narediti uporabniku prijazno in učinkovito. Znanje spletnih tehnologij je seveda omejeno na osnovno poznavanje principov postavljanja spletnih strani, kar je nujno za učinkovit proces izdelave spletnih strani oz. racionalno sodelovanje med oblikovalcem in razvijalci (web developers). Oblikovalec mora vedeti kaj je izvedljivo v okviru trenutnih tehnoloških možnosti.

Osebno sem tudi prepričan, da mora prav oblikovalec prevzeti nalogo spletnega arhitekta. Menim, da so arhitektura, oblika in uporabniška izkušnja neločljivo povezane vrline, ki se morajo zrcaliti v dobrem spletnem oblikovalcu.

PERSPEKTIVNOST?

Spletno oblikovanje je v času informacijske revolucije nedvomno perspektivno. Poleg množice pozitivnih plati (razgibanost, raziskovanje, fleksibilnost delovnega časa) je dober spletni oblikovalec še dodatno nagrajen z velikim povpraševanjem in posledično dobrim plačilom.

Ali je možno vse zahtevane vrline spletnega oblikovalca priučiti/prigarati? Sam osebno v to močno dvomim. Oblikovanje nikakor ni (samo) poznavanje oblikovalskih orodij, temveč predvsem občutek za estetiko, kompozicijo ter barvno harmonijo in prav to naredi poklic (spletnega) oblikovalca tako zanimiv in širše nedostopen.

1. O inteligentnem spletnem oblikovanju sem že pisal. ()

Samo tisti, ki pozna celoten spekter pomena neke barve, lahko loči lepo rdečo od grde rdeče, banalno zeleno od ekstravagantne zelene. Čim več vemo o pomenu barv, toliko bolje lahko ocenjujemo njihov učinek.

Anket o priljubljenosti barv je ogromno. Na žalost takšne ankete nimajo prav globokega smisla. Učinek barve je neločljivo povezan z njeno aplikacijo. Četudi oseba v anketi preferira npr. rdečo barvo, ne pomeni, da mu je barva brezpogojno všeč v vseh situacijah. Zato takšna oseba tudi ne nosi nujno rdeče ure, rdečih hlač, ne vozi rdečega avtomobila, nima rdeče fasade.

Modra je, z velikim naskokom, najbolj priljubljena barva. Preferira jo 40% moških in 36% žensk. Samo 2% anketiranih je ne mara. Modra je zato tako priljubljena, ker simbolizira veliko dobrih lastnosti: simpatijo, harmonijo, prijaznost in prijateljstvo.

Rdečo barvo je človek najprej poimenoval. V nekaterih jezikih celo pomeni beseda “rdeča” enako kot barvno, barvito. Simbolika rdeče barve je zaznamovana z dvema nasprotujočima značilnostma: na eni strani sovraštvo, kri, ogenj in na drugi ljubezen.

Firefox uporabljam na vseh PC in Mac mašinah. Kot pomoč pri sinhronizaciji zaznamkov mi čudovito služi Google Browser Sync. Nepogrešljiv add-on, ki ga priporočam vsakomur, ki uporablja Firefox na večih računalih.

Čemu pa sicer pripisujete takšno razširjenost Firefoxa med Slovenci?

Microsoft je bil, predvsem v preteklosti (in še danes), glavni krivec za razhajanja glede standardov prikazovanja HTML in CSS kode. Njihovo uvajanje nestandardnih HTML tagov in CSS parametrov, je povzročilo, da se je veliko razvijalcev razvadilo in prilagodilo grešniku. Povsem paradoksalno je, zaradi velikega deleža Internet Explorerja, nastala situacija, da so laični uporabniki grajali alternativo, češ kako njihov IE lepo prikazuje strani in da drugi tega ne znajo. Stanje se je v zadnjem času že začelo spreminjati. Firefox pridobiva uporabnike na račun Internet Explorerja, čeprav je slednjemu uspelo z različico 7.0 pridobiti nazaj nekaj dragocenih odstotkov.¹

V sloveniji smo glede deleža Firefoxa nad povprečjem (30-35%).

BrowserShots

BrowserShots je zanimiva spletna aplikacija, uporabna predvsem za front-end spletne razvijalce. Imeti na lastnem računalniku nameščene vse mogoče brskalnike in preverjati izgled je mučno. Velikokrat tudi sobivanje več različic istega brskalnika sploh ni mogoče.

Zadeva je brezplačna in še zaenkrat deluje počasi – na posnetke je potrebno čakati precej časa.

1. 37% odstotkov vseh uporabnikov, ki uporablja IE, imajo nameščeno zadnjo različico 7.0. ()

Selitev domače mašinerije na Apple prav gotovo ni poceni. MacPro ima namreč vrtoglavo ceno in bo potrebno še dobro premisliti.

AirPort in AirTunes

Oboje deluje čudovito, tudi v sožitju z domačimi PC-ji. Brezžično predvajanje glasbe iz prenosnika na domačem avdio sistemu – rešitev, ki sem jo pogrešal že dlje časa.

SmackBook in iAlertU

Sam sem bil fasciniran nad zelo zanimivo rešitvijo, ki izkorišča integriran “motion sensor“, ki je sicer prvotno namenjen zaščiti trdega diska pred padci prenosnika. Kako deluje SmackBook prikazuje filmček na tej strani. Tukaj tudi najdete navodila za namestitev.

Seveda to ni edina zanimiva aplikacija, ki izkorišča integriran senzor. Preizkusil sem tudi iAlertU, ki je nekakšen “avto-alarm” za prenosnik. Vključiti ga je mogoče s pomočjo Apple Remota.

IZBIRA MODELA

Apple MacBook je na voljo v dveh različnih barvah in treh konfiguracijah. Sam sem se odločil za naslednji nabor: 2.0 Ghz Intel Core 2 Duo, 1 GB DDR2 Ram, 80 GB trdi disk, DVD-RW/CD-RW SuperDrive. Vsi modeli pa imajo tudi Wireless, Ethernet, BlueTooth, Apple Remote, iSight kamero, itd. Baterija drži zaenkrat (vsaj v MacOS) zadovoljivo. Windows je seveda bolj požrešen z energijo.

TIPKOVNICA

Nad ergonomijo tipkovnice sem zadovoljen (odziv tipk). Seveda je pa treba vzeti v zakup nekaj omejitev, ki izvirajo iz posledično majhnih dimenzij prenosnika. Ima samo 80 najnujnejših tipk.

MacBook ima slovensko tipkovnico (šumnike), vendar začuda razporeditev QWERTY. Potrebna je torej fizična zamenjava tipk Z in Y, ter programski remap posameznih tipk. Oba postopka je podrobno opisal (in posnel) že Jonas pred časom. Pri zamenjavi tipk se mi je na žalost malce zalomilo: spodnji plastični delci so mi izpadli skupaj s tipkama (zgleda sem bil pregrob). Po približno pol ure pa mi je vseeno uspelo zadevo zložiti skupaj, tako da sedaj obe tipki delujeta tako kot prej.

WINDOWS XP ali MAC OS X?

Da ima Apple svoj OS je velikokrat laičnim računalničarjem nemogoče razložiti. Ko jim poveš, da obstajajo še operacijski sistemi, ki imajo boljše zmogljivosti kot Windows, lepši in uporabnejši GUI, manj strahu pred virusi,… skoraj ne morejo verjeti. Klikneš in deluje – brez zatikanja in rožljanja. V oblikovalski sferi so Maci že nekaj časa “alfa in omega”, še posebej na področju oblikovanja tiskovin (repro studiji, časopisne hiše, itd.).

Vseeno me je zamikalo še poskusiti kako deluje Windows. Instaliral sem Applov BootCamp, ki je zaenkrat še vedno v “public beta” različici. Na žalost je uradno podprt samo Windows XP 32-bit. Sam sem navkljub vsemu poskusil z 64-bitno različico (ker sem ravno to imel licenčno), pri tem pa naletel na problem, saj je zbirka driverjev, ki jo ustvari BootCamp, napisana samo za 32-bitno različico. Kljub temu je mogoče uspešno poganjati tudi 64-bitno različico, le da je se potrebno namučiti z (ročnim) iskanjem gonilnikov za posamezne strojne komponente (več o tem na Apple Discussions).

Kmalu še napišem kaj o AirPortu (predvsem združljivost s PC-ji).

Jeff Han, ustanovitelj podjetja Perceptive Pixel, ki se ukvarja z razvojem velikih “Multi-Touch” zaslonov, ima kot kaže pravo žilico za inovacije. Toplo priporočam ogled tega posnetka, ki nazorno prikazuje, česa je sposobna trenutna tehnologija.

Je klikanje preteklost? Pred kratkim sem od kolega prejel po e-pošti povezavo do spletne strani Dontclick.it, ki ne prikazuje samo načina navigiranja po spletni strani, brez klikanja, temveč tudi razloži in statistično podkrepi to uporabnikovo navado, ki jo bo kot kaže le stežka izkoreniniti, saj imajo uporabniki klikanje globoko v podzavesti.

Prepričan sem, da nas čaka še zelo zanimiva prihodnost uporabniških vmesnikov…

Oblikovalci spletni strani pogosto nimajo lahkega dela pri določanju pisav, ki jih bodo uporabili na spletnih straneh. Pravzaprav se velikokrat ne da natančno določiti oziroma predvideti, kako bo izbrana pisava izgledala pri uporabniku na zaslonu. Čestokrat so zato prisiljeni, da besedila, prikazujejo kot sliko (predvsem v naslovnih vrsticah, kjer želimo učinek »Anti-Aliasing«) ali pa kot Flash vsadek.

Značilnost HTML-ja je namreč ta, da mora uporabnik imeti izbrano pisavo nameščeno na svojem računalniku. Je to slabost HTML-ja? Za oblikovalce prav gotovo. Še sreča, da imamo CSS stile, s katerimi je mogoče precej nastavitev izgleda teksta (npr. razmak med vrsticami, črkami, odmiki, poravnave, barve, itd.), ki jih klasičen HTML sam po sebi ne zmore.

KAJ JE PRAVZAPRAV sIFR IN KAJ PRINAŠA?

sIFR¹ (Scalable Inman Flash Replacement) je tehnologija, ki odpravlja vse pravkar naštete slabosti. Gre za kombinacijo oziroma sožitje naslednjih principov:

• (X)HTML,
• Javascript,
• CSS in
• Flash.

Celoten postopek poteka v grobem takole:

1. Brskalnik naloži običajno (X)HTML stran.
2. Javascript funkcija preveri ali ima uporabnik nameščen Flash. V primeru, da ga nima oziroma ima izključen Javascript, se besedilo prikaže kot običajna (X)HTML stran.
3. Javascript ustvari Flash polje z predefiniranimi nastavitvami izgleda in ga postavi nad (X)HTML besedilo, tako da ga prekrije.

Zgoraj opisani postopek traja seveda zgolj trenutek in ga obiskalec ne zazna. Rezultati so pa izjemni: uporaba »Anti-Aliasinga« po želji, prikaz povsem nekonvencionalnih tipografij, »copy-paste« besedila in ne povzroča »Flash-ad-blocking« efekta. sIFR odpravlja torej vse slabosti prikaza besedila kot slike ali klasične uporabe Flasha in ponuja oblikovalcu želene rezultate.

PROBLEM ZDRUŽLJIVOSTI?

sIFR deluje na vseh operacijskih sistemih in brskalnikih, ki imajo vključen Javascript in nameščeno podporo za Flash 6 (ali novejšo različico), s čemer dosežemo preko 90% uporabnikov. V primeru nezdružljivosti so rezultati še vedno zadovoljivi, kajti uporabniku kljub temu prikaže besedilo, le s to razliko, da je prikazano v klasični obliki (X)HTML, vključno s CSS oblikovanjem.

sIFR v praksi: http://www.mikeindustries.com/blog/files/sifr/2.0/

1. Več o tem kaj je sIFR: http://wiki.novemberborn.net/sifr/What+is+sIFR in http://www.mikeindustries.com/sifr ()

Čeprav je internet z množico med seboj povezanih tehnologij, medij, ki oblikovalcu daje praktično neskončno paleto možnosti, je vsekakor tudi postavljen v različne okvire in omejitve: velikosti, barve, optimizacija, tehnološke zmožnosti, ipd. Oblikovalec mora slediti tehnološkim, uporabniškim in oblikovnim trendom. V svojem poslanstvu se namreč čestokrat znajdejo pred zelo različnimi izzivi.

»Think more, design less.«
Čas je, da oblikovalci prenehajo razmišljati kot oblikovalci zgolj vizualnih podob, temveč kot ustvarjalci uporabniških izkušenj. S tem razumemo ravnotežje med gospodarskim ciljem strani, uporabnikovimi potrebami in ravnanjem ter vsebino.

»Say more, write less.«
Kakor se naj oblikovalci izogibajo zapolnjevanja praznega prostora z brezpomenskimi vizualnimi efekti, se naj pisci zavedajo, da nihče ne ljubi njihovih besed tako močno, kot oni sami. Uporabnik nima niti časa niti volje za branje dolgih neatraktivnih besedil. Omejite se samo na bistvo, ki ga želite povedati. Poudarite pomembne dele stavkov, smiselno razdelite daljša besedila na posamezne odstavke z naslovi, uporabljajte citate, ipd.

»It’s easier to talk that to listen.«
Posvetite pozornost vašim naročnikom, uporabnikom, bralcem in prijateljem. Bolje jih boste poslušali, boljši bodo vaši izdelki. Oblikovalec mora nedvomno znati poslušati naročnika, znati stopiti v dialog in delati skupaj z njim. Mora biti discipliniran, sposoben sprejeti kritiko in napake iz katerih se največ nauči.

1. DVD snemalnik, ki podpira Labelflash (zaenkrat samo NEC) – jaz sem se odločil za NEC AD-7173, cena slabih 10 tisočakov,
2. Medij, ki podpira Labelflash. Zaenkrat samo Fujifilm DVD-R 4.7 1-16*, cena komada je zasoljena – dobrih 300 SIT in
3. Programsko opremo za peko, ki podpira Labelflash – Nero 6.6.1.3d (deluje tudi na drugih?).

Rezultat prve poslikave me je zelo razžalostil. Razočaran, tako nad poslikavo, kot tudi dolgim čakanjem. Preden lahko občudujemo poslikan DVD traja celih 27 minut, za snemanje pri najvišji kakovosti, potem pa še je potrebno prišteti nekaj minut za snemanje podatkov. Hkratno snemanje podatkov in poslikava nista mogoča, saj je laser samo na spodnji strani in je DVD ploščo potrebno obrniti.

Ergo: Labelflash je zanimiva tehnologija, ki obeta zanimivo prihodnost domače peke DVD-jev. Zaenkrat pa nikakor ne pričakujte preveč.

Toplo priporočam.

Čeprav Apple povsod piše (enako trdi tudi slovenski distributer), da Applove tipkovnice ne delujejo na PCjih (v mislih imam operacijske sisteme Windows), to seveda v celoti ne drži. Z nekaj manjšimi triki in spretnostmi lahko namreč vsaka Apple tipkovnica enakovredno deluje tudi v okolju Windows. Edina in največja ovira pri uporabi je rahlo drugačna postavitev posameznih tipk, ki je povezana pač s specifičnostmi Applovih sistemov. Nekaj tipk lahko zamenjamo fizično, spet druge je potrebno zamenjati softversko (t.i. remaping). Kot pomoč pri tem prilagam mojo konfiguracijo.

Windows Registry Editor Version 5.00

[HKEY_LOCAL_MACHINE\SYSTEM\CurrentControlSet\Control\Keyboard Layout]
“Scancode Map”=hex: \
00,00,00,00, \ ; header: verzija (vedno 0)
00,00,00,00, \ ; header: flags (vedno 0)
10,00,00,00, \ ; stevilo vnosov (vkljucno s koncnim null)
5b,e0,38,00, \ ; levi alt -> levi win
38,00,5b,e0, \ ; levi win -> levi alt
38,e0,5c,e0, \ ; desni win -> desni alt
35,e0,59,00, \ ; numpad = -> numpad /
37,00,35,e0, \ ; numpad / -> numpad *
4a,00,37,00, \ ; numpad * -> numpad -
4e,00,4a,00, \ ; numpad – -> numpad +
37,e0,64,00, \ ; f13 (5d) -> printscreen 37 e0
46,e0,5e,00, \ ; f14 -> break
00,00,00,00 ; zadnji, null byte

Praktično enaka zgodba je z najnovejšo brezžično tipkovnico. Čeprav Apple zahteva uporabo D-Link DBT-120 Bluetooth adapterja oz. njegovega naslednika DBT-122, tipkovnica preverjeno deluje tudi z drugimi adapterji.